“Formalno priznanje, da izpolnjujemo minimum javno določenih standardov”
“Glavni vzrok, zaradi katerega smo se odločili za akreditacijo naše majhne ambulante – ki ima le tri zaposlene – je izjava ministrstva za zdravje, da bodo za določen odstotek zmanjšali sredstva vsem ne akreditiranim zdravstvenim ustanovam. Ne glede na to, ali so to bolnišnice ali ambulante. “
Tako je dejala na novembrskem rednem srečanju Združenja za gastroenterologijo in hepatologijo gastroenterologinja Tatjana Puc Kous iz Murske Sobote. Ki je upala, da jim bo akreditacija prinesla tudi večjo prepoznavnost, sploh ker se ambulanta nahaja blizu meje z Avstrijo, a se to žal ni zgodilo.
Obstaja več akreditacijskih hiš
Definicija akreditacije je, “Formalno priznanje, da institucija (ali program) izpolnjuje minimum javno določenih standardov kakovost. Je mehanizem za zagotavljanja minimalnih standardov, kar pomeni, da jih akreditirane ustanove zagotavljajo. Na področju zdravstva je več mednarodnih akreditacijskih hiš – ACI (kanadski), ACII (ameriški), DNV (ameriški), mi smo se odločili za kanadsko,” je razlagala Puc Kouseva.
Najtežje je svoje delo prevesti v standarde
Po besedah Puc Kousove so se z postopkom akreditacije ukvarjali vsaj pet mesecev, vendar ocenjuje, da bi bi bilo za akreditacijo večje zdravstvene organizacije potrebno še več časa. Stroške nosi ustanova sama in so v njihovem primeru znašali 9.000 evrov, podelitev akreditacije pa velja za tri leta, nato se vsak odloča, ali bo akreditacijo obnovil ali ne, kar bi njih stalo še dodatnih 4.000 evrov. “Sam postopek terja veliko administrativnega dela, je precej zahteven, še posebej, ker smo delali vse sami in to ob rednem ambulantnem delu.”
Med samim postopkom so prišli do točke, ko so se vprašali, kaj so to sploh standardi, je pripovedovala Puc Kousova: “Naše medicinsko in nemedicinsko delo, organizacijo, in razmišljanje je bilo potrebno prevesti v standarde, kar je izredno težko.” Najlažje je bilo v standarde prevesti medicinsko delo, saj strokovni del izvajamo po smernicah. Težje pa je bilo standardizirati naše nemedicinsko delo in postopke, kamor spadajo obravnava zdravstvenega zavarovanja, računovodstvo, obravnava bolnikov, varstvo pravic bolnikov, obravnava njihovih zasebnih podatkov, varovanje opreme, ravnanje z zdravili, ravnanjem z odpadki itd. “Načelno smo vedeli, da imamo vse te stvari urejene, vendar je za potrebe akreditacije vse to imeti tudi zapisano, kar so v kanadski akreditacijski hiši tudi prišli preveriti.”
V okviru akreditacijskega postopka Puc Kousova pravi, da so sprejeli 42 obrazcev, 10 navodil za bolnike, 12 navodil za delo, klinično pot, 12 pravilnikov in šest protokolov.
Kaj je akreditacija prinesla v ambulanto?
Akreditacija pomeni, da ustanova deluje po sprejetih standardih, da obvlada tveganja, spremlja in ukrepa ob nepravilnostih, se nenehno izboljšuje, ima izdelane kazalnike kakovosti ter cilje. Puc Kousova pove, da jim je akreditacija prinesla boljšo organizacijo in preglednost nad delom, večjo varnost bolnikov, jasne naloge in odgovornosti zaposlenih, seveda pa tudi dodatne stroške. “Zelo pomembna je sistematična kontrola svojega dela in dela zaposlenih, ter vključevanje vseh zaposlenih v načrt in cilje, saj vodijo v razvoj celotnega kolektiva. Z dobro organizacijo dela pride tudi boljša osredotočenost na bolnika in zmanjševanje konfliktov.” Opozorila pa je tudi, da akreditacija lahko postane tudi past, v kolikor postane standard sam po sebi namen, če je preveč vodstveno naravnan in se delavci ne istovetijo s postopkom.
Med akreditacijo smo ugotovili, da je nastala številna dokumentacija in da je potrebno nadgraditi akreditacijo še z ISO standardom 9001, kar predstavlja nadgradnja k kakovosti v zdravstveni ambulnti. Kajti akreditcija zagotavlja zdravstveni standard, ISO pa dodatno še poudarek na kontroli kakovosti. Pomembno je da delamo po standardih vendar je najbolj pomembno kako delamo, kako so zadovoljni bokniki in delavci.