Predlogi za spremembe v zdravstvenem sistemu – 3

15 marca, 2017

V prejšnem sestavku sem se dotaknili financiranje zdravstvene blaganje in opredelili zavarovanje na tri dele: osnovno in dodatno zavarovanje, ki polnita blagajno ZZZS ter dopolnilno zavarovanje, ki je popolnoma samoplačniško za dodatne programe.  Tokrat bom se dodtaknila organizacije zdravstvene dejavnosti. V 6.predlogu sem omanila, da se mora država opredeliti za kolikšen del zdravstvenih storitev bo podala koncesije. Za katere dejavnosti, ne bo podeljevala koncesije je že opredeljeno v zakonu, ki je  v veljavi (sodnomedicinska dejavnost, transplantacije in oploditev z medicinsko pomočjo). Ali bo država zadržala trenutno mrežo koncesionarjev ali bo povečala število, je žal politična odločitev. Čeprav menim, da bi morala odločitev sloneti na ekonomski analizi. V Sloveniji imamo le 20 letno tradicijo zasebnih zdravstvenih centro vendar dovolj, da lahko analiziramo pluse in  minuse. Ker zasebniki vložijo del svojih sredstev v opremo so cenejši in jih je tudi lažje kontrolirati in v vseh številkah analize kažejo, da naredijo več preiskav. Zato bi bilo smiselno povečati število koncesionarjev za zmanjševanje čakalnih dob. Predvsem za specilaističnešriskave in rentgenološke preiskave. Diagnostične priskave, neurgentne specialistične preiskave bi se morala opravljati izven bolnišnic . V bolnišnicah bi se opravljala diagnostika za hospitalizirane bolnike, za ugentne preiskave  in terciarne drage preiskave.  Diagnostične nenujne preiskave naj opravljajo zunajbolnišnični specialisti ali zasebniki s koncesijo ali v zdravstvenih zuananjih zavodih (zdravstveni domovi že sedaj imajo več koncesij za razne  specialistične preiskave), S tem bi se izboljšala zdravstvena oskrba v bolnišnici, da ne bi ležeči bolniki čakali na vrsto za preiskave. Vendar mora biti tudi število zdravnikov enako kot je število zdravstvenih porogramov. Javni zavodi si prihranijo sredstva tako. da imajo zaposlenih manj zdravnikov (in drugega osebja) kot imajo programov. Celo tako se dagaja, da ZZZS vrne koncesijo javnemu zavodu, v primeru da se  zasebni koncesionar upokoji. Javni zavod pobere program in z novim programom obremeni obstoječe osebje, ne da bi dodatno zaposlil zdravnika. V zdravstvenih domovih po Sloveniji je plačanih programov za okrog  družinskih zdravnikov, ki jih zdravstveni domovi nimajo zaposlenih  in njihovo delo opravljajo obstoječi zdravniki. Koliko je programov v bolnišnicah, ki nima zaposlenih odgovarjajočih zdravnikov, mi ni znano. Kako je z drugim zdravstvenim osebjem nimam podatkov, vendar iz izkušenj vem, da je srednjega kadra premalo v bolnišnicah in da je v ambulantnem delu preveč visokih sester in prmalo administratorjev. MOj predlog št.7- na novo je potrebno definirati zdravstvene programe in zdravstvene time.  Plačan zdravstveni tim-program mora imeti zaposlenega zdravnika , nosilca dejavnosti in odgovarjajoče ostale zdravstvene delavce. S tem se izognemo sedanji situaciji, da ima javni ali zasebni zdravstveni izvajalec plačan program brez zdarvnika ali da enostavno za dodatno delo  obremenil zaposlene. Trenutna politika vrača koncesije javnim zavodom, ne da bi ta dodatno zaposlil zdravnika . Iz tega sledi, da bo opravljenih še manj preiskav za  bolnike in še daljša čakalna doba in še bolj obremenjeno osebje. Iz izkušenj dosedanjega dela opažamo, da je srednejga medicinskega kadra v bolnišnicah premalo, da je visokega medicinskega kadra v ambulantnem delu preveč, da je v ambulantnem in hospitalnem delu administrativnih delavcev premalo…

Predlog št.8- naj se podelijo tudi koncesije za laboratorije. ZZZS bi s koncesijami  za laboratorij kontroliral sredstva porabljena za laboratorij, kar je sedaj neurejeno. Laboratorijske preiksav eplača naročnik, torej zdravstveni izvajalec. Zato se dela vedno manj laboratorijskih preiskav. Priročne manjše laboratorije ima lahko   izvajalec vsak sam, za ostale preiskave bi bili koncesionarni laboratoriji, ki bi lahko izvajali tudi smaoplačniške. Menim da bi takšni laboratoriji morali biti ob bolnišnicah, strogo kontrolirani s strani ZZZS z enotnimi cenami po celi državi in reguluranimi nabavnimi cenami reagensov na nivoju države, kot je moj predlog št.1. Vprašanje je če naš sistem vzdrži, da je laboratorij ob vsakem zdravstvenem domu in zdravstveni postaji. Če se sredstav ki so sedaj anmenjena za laboratorija odštejejo od vseh timov v sloveniji bi se lahko namenila za koncesije za laboratorije.

Ker smo država za eno veliko mesto je lahko tudi prednost. Visoko specializiranim strokovnjakom bi lahko omogočili ,da  svoje storitve opravljajo na osnovi individualnih pogodb -predlog št.9. Recimo ortoped bi lahko delal 60% programa v kliničnem centru in 40% programa v odročni bolnišnici, ki bi dobila tudi del tega programa. S tem bi približali bolnikom boljše terapevtske možnosti in nekoliko zmanjšali neenakost med dostopnosti do zdravstvenih storitev med centri in odročnimi mesti. Kdo bi imel individualno pogodbo bi določal delodajalec in ZZZS glede na potrebe in specialistično mrežo.

V javnih zavodih bi se moral posamezen oddelek obravnavati kot samostojna ekonomska enota, kjer bi na čelu bil vodja strokvne avtoritete in ekonomskih ter vodstvenih spsosobnosti. Vodstvo bolnišnice in zdravstvenih domov, bi mralo imeti kontrolo s strani plačnika torej ZZZS in države. Strokovni nadzor je v domeni zdravniške zbornice.

Tu bi se dotaknila še diplomiranih medicinskih tehnikov in inženirjev. Oni niso krivi, da so program šolanja spremenili, zato da so si dvignili plačilni razred. So dejavnosti in vse več aparatur, kjer je njihova vloga neobhodna in njihovo znanje potrebno. Ne nosijo odgovorni za postopke zdravljenja in tudi niso nosilci zdravstvene dejavnosti, zato ne morejo izvajati zdravstveni  programov, kjer je nosilec zdarvnik. Zmanjkuje osebja za delo z bolniki. Zavodi in izvajalci se lahko sami odločijo koliko bodo imeli diplomiranih tehnikov in na katerih mestih. Država določi njihovo plačano mesto v ponovnih opredelitvah timov in v okviru tega tudi njihovo izobraževanje. Tu mi bodo seveda zamerili, vendar njihove velike pridobitve za bolnika ne vidim. Nasprotno,  posvečajo se administraciji in vodijo svoj način zdravljenja, osnovna nega in skrb za bolnika je posatvljena na adminstrativni nivo.

Dotaknila bi se še urgentnih centrov. Ti morajo še dobor zaživeti, vendar mora država zaposliti dovolj zdravnikov in  kadra. Za bolnike je pridobitev. Vendar bo potrebna vzgoja državljanov, da bodo na urgenci iskali pomoč res samo v nujnih primerih in ne da hodijo popoldan in proti večeru po zdarvila,  ki so jim zmanjkala in ker se jim ne da naslednji dan čakati pri izbranem zdravniku.

Naslednjič o vzgoji državljanov, kot tretjem deležniku v zdravstvenem sistemu.

Your browser is out-of-date!

Update your browser to view this website correctly. Outdated Browser

×