Strokovni članki

March 20, 2017

Zdravstven sistem v Indij in moji predlogi za zdravstveno reformo – 4.

Na prehodu iz 2016 leta v 2017 sva s prijateljico potovali kot turistki v organizirani skupini v južno Indijo v države Tamil Nadu, Karnataka in najbolj urejeno od vseh indijskih držav v Keralo, ki je 40% krščanjska in kjer je na oblasti že 10 let komunistična stranka.  Kerala je  majhna država na jugu zahodu, ima edina urejeno šolstvo, zato je pismenost 100% drugod le 60%. Edina ima tudi urejeno zdravstvo, kajti ostala Indija ga enostavno nima.  Zdravstvenega ssitema nimajo. Koliko imaš denarja toliko si lahko privoščiš zdravljenje, šolanje. Zato imajo tudi 10 let nižjo povprečno življenjsko dobo kot je v razvitih državah.

Indijci plačujejo simbolično vsoto za zdravstvo, če imajo dohodke dohodke, na mesec minimalne prispevke nekje 12,7 EU. Večina si še tega ne plačuje, ker nimajo denarja ali imajo premale dohodke, ker delajo tudi za 10 EU na teden. Bogat in zelo bogat sloj plačuje privatne bolnišnice in privatno zdravstvo, kakor tudi privatno šolstvo in privatne univerze. Obstajajo državne bolnišnice, ki so izredno slabe in privatne, ki so na visokem nivoju popolnoma urejene po zahodnem sistemu in se v njih v glavnem zdravijo tujci in bogati indijci. Zelo se je razvil zdravstveni turizem, ker je medicina na visokem nivoju in cenjša kot na zahodu. Za navadno prebivalstvo je popolnoma nedosegljiva in a cesti je videti veliko pohabljenih ljudi.

Ne glede ali gredo v državne bolnice, ki so slabe ali v privatne, si morajo vedno vsa zdravila palačati sami!! Zato večina ne hodi k zdravniku, temveč se zdravijo sami z zelišči, začimbami. Tudi ayurvedske bolnišnice so enako organizirane. Ker je 30% populacije revnih in prav toliko je podhranjenih otrok, ne hodijo k zdravniku, ker nimajo denarja. Imajo pa možnost v lekarnah kupiti prav vse tudi antibiotike. Vendar si ne kupijo cele škatlice tablet, kupijo po dve tri tableti ali eno tablico. Neporabljene prinesejo nazaj in se jim šteje v dobro pri novi nabavi.

Takšen sistem velja po celotni Aziji in tudi v nerazviti Afriki,  kakor tudi v Ameriki. Torej samo Evropa (skupaj z Rusijo), Kanada in  Avstralija  imajo urejeno zdravstvo, kjer prebivalci procentualno prispevajo v skupno zdravstveno blagajno iz katere se zdarvijo prav vsi ne gelde koliko prispevajo.

Vendar je med sistemi razlika, kako regulirajo posamezne države vzdržnost sistema, ker je  nemogoče, da bi vsi državljani  imeli vse, kar si zaželijo in zamislijo in da se ne bi obnašali neracionalno z zdravili.

Če pogledamo samo do naše sosede Avstrije ki iam BDP najmanj 2x večji od našega, pa se mnogo bolj racinalno in spoštljivo obnašajo ljudje do zdravil, kajti vsak recept se v Avstriji palač 4EU, če je zdravilo cenejše od 4EU se plača cena zdravila. Pri nas je bila nekoč participacija zelo simbolična in je bil večji red. LJudje so prišparali za nujna zdravila in si je raje prihranil denar za zdravila kot za cigarete in kavice..Participacijo se je plačevalo ne glede koliko kdo prispeva v blagajno. Če pogledate cene zdravil kaj hitro lahko ugotovitve, da se hitro preseže vrednost, ki jo plačamo vsak mesec za zdravstvo.Rezultat iskanja slik za bolniki slike

V Avstriji s katero naši mediji toliko opletajo in jo dajejo za vzgled, je bolnik kadar zboli prepuščen nemilosti. Pri dalji bolniški delodajalec bolnika odpusti in je prijavljen na zavodu za zaposlevanje, ker je za delodajalca ceneje če ne plačuje prispevkov zanj. Tudi dohodek iz zavoda v času bolniške je precej nižji od naše bolniške. Delodajalec je dolžan bolnika  počakati z delovnim mestom le mesec dni. Po mescu dni bolniškega staleža ni nujno, da bolnika še čaka njegovo delovno mesto. To je  zelo odvisno od delodajalca in idividualnih pogodb z delavci. Po navadi jih pčaka delovno mesto  do 3 mesece, vebdar po zakonu ni določeno več kot 1 mesec. Ne vem kako je s porodniškim dopustom.  Je pa res, da imajo dobro organizirano rehabilitacijo, da bi se vsi vrnili najkasneje v 3 mesecih nazaj na delo.  V času prijavljeosti  na zavodu naši državljani, če niso rezidenti v Avstriji niti nimajo delovne dobe za ta čas!

Med drugim, zelo težko pridejo do specialista, odvisno od njihovega zavarovanja, tako da veliko hodijo k nam na specialistične preglede naši delavci, ki so zaposleni v Avstriji. Avstrijska zavarovalnica jim ne povrne stroškov, naša država našim državljanom,ki ne delajo v Avstriji in gredo na samoplačniške storitve v Avstrijo, jim povrnejo stroške! To bi moralo biti recipročno. Če obstaja obojestranski dogovor med državam za vrčanje stroškov za hospitalno in  državno zdravstvomora biti enako tudi za samoplačniške storitve. Avstriji na pamet ne pride, da bi vrnila svojim zavarovancem samoplačniške storitve, če si domislijo da bi šli drugam in da ne bodo čakali. Tudi v Avstriji so čakalne dobe za specialistične preiskave. Samo vprašjte naše državljane in naše upokojence, ki so njihovi zavarovanci.

Švica ima še večjo regulativo. Vsi državljani palčujejo zdravstvene prispevke, vendar nobenemu držaljanu ne pokrije storitev in zdravstvenih  instroškov na leto do vrednosti 1500, 00 EU. Torej vse si morajo do 1500,00 EU plačati sami ne gelde na to koliko plačujejo v zdravstven sistem. Sicer se lahko dodatno azavrujejo še za to vrednost, kar pa ni poceni. Večina prebivalstva pa mora imeti prihranjenega denarja 1500 EU če potrebujejo zdravnika.

IZ teh nekaj konkretnih informacij od naših državljanov, ki delajo in živijov tujini  ali so upokojenci tujih zdravstvenih sitemov, je jasno da je potrebno državljanom pokazati da je nujno da se vsi obnašamo v zdravstvo racionalno in da kolikor prispevamo za zdravstvo še zdaleč ni dobvolj, da bi razmetavali z dragimi zdravili, da se obnašamo neracionalno in da moramo na vsako preiskavo za katero se zmislimo, da bi bilo dobro, da bi jo opravili, ker je bilo napisano na internetu in da bi se še naprej obnašali neodgovorno in ne prišli na preiskave, ne da bi odjavili preiskavo na katero smo bili naročeni. Sploh paje nedopustno,  da se obnašamo neodgovono do drugih, ki so še bolj bolani in do svojega telesa. V tujini kadilci plačajo višje premije.

V Sloveniji  v povprečju 2x več obiščemo zrdavnika kot v sosednji Avstriji in  v drugih državah EU. Ob tem imamo število zdravnikov na prebivalca med najnižjimi v državi in bolniki ne odjavlajo in ne pridejo na preglede. Vse to podaljšuje čakalne dobe in ne samo dejstvo, da se je medicina zelo spremenila, ki zahteva da se vse slikovno dokumentira.  V procesu zdravstvene oskrbe so udeleženi tudi bolniki in je nedopustno, da se obnašajo neodgovorno do drugih in do svojega telesa, zato je potrebno, da se sankcionirajo neodjavljeni obiski, minimalno se morajo doplačati recepti in omejiti število specialističnih pregledov v leto dni na 4 obiske. Tu so izvzeti obiski v urgentnih centrih-predlog št. 10.